Naš vodja za vladne zadeve, Zoltan Kesz, je intervjuval kandidata švedske stranke Pirate za Evropski parlament. V pogovoru so poskušali razumeti njihove poglede na prihodnost Evrope, strategije, ki jih priporočajo za reševanje sedanjih vprašanj, in njihovo stališče do pomembnih političnih vprašanj.

Kateri so največji izzivi, s katerimi se trenutno sooča EU?

»Največja težava, s katero se sooča EU, je, kako nekatere države članice in sama komisija EU ogrožajo pravno državo in človekove pravice glede vprašanj, kot je nadzor klepetalnic.

Širjenje neliberalnih policijskih držav v Evropi je posledica nenehnega širjenja množičnega nadzora, boj proti kateremu je moj glavni politični fokus. Prva stvar, ki jo je treba priznati, je, da ni več razlike med državnim in korporativnim množičnim nadzorom; Državni nadzor poteka predvsem prek zakulisnih vrat, ki omogočajo dostop do podatkov, ki jih zbirajo podjetja.

Te korporacije si zagotovijo nadaljnjo pravico do izkoriščanja potrošniških podatkov z regulativnim zajemanjem in lobiranjem, kot je zapis o politiki »Podatki in zasebnost potrošnikov« Centra za izbiro potrošnikov, dokument, ki bi se zdel prepričljiv le tistim zakonodajalcem brez tehnološkega ozadja .”

Kakšna je vaša vizija Evrope v prihodnjem desetletju?

»Moja vizija je zdrava Evropa, ki še naprej dela tisto, kar je najbolje, kot je zaščita državljanskih in zlasti potrošniških pravic ter koristi, ki prinašajo, ne le večjo posameznikovo svobodo, ampak dolgoročno blaginjo celotnega zveza.

Odličen primer, kako spodbujati konkurenco na način, ki ščiti inovacije, je izvajanje mandata skupnega polnilnika EU, kjer je bil organ za industrijske standarde pooblaščen za odločanje o določenem konektorju in dobil mandat za spremembo tega standarda v prihodnost. To preprečuje zaklepanje potrošnikov in hkrati omogoča prihodnje inovacije.

Delujoč trg se opira na resnično obveščenega potrošnika, ki izbira med več smiselno različnimi izdelki ali storitvami, ki so med seboj resnično konkurenčni. Vsa ureditev trga bi si morala prizadevati za krepitev teh temeljnih pogojev.«

Kako vidite vlogo umetne inteligence v bližnji prihodnosti? Kaj menite, da bi to uredili?

»Mislim, da je treba biti previden pri urejanju generativne umetne inteligence na način, ki bi povečal ovire za vstop v ta novi prostor, kjer je zdrav trg s številnimi močnimi konkurenti ključnega pomena. Predpisi o tem, kako se lahko uporablja generativna umetna inteligenca in kako se njeni izdelki razširjajo, so po mojem mnenju nepotrebni. Napačne informacije, prirejene slike in podobno niso novi problemi, za boj proti tem boleznim lahko uporabimo orodja, ki jih že imamo.

Mislim, da so ustrezni predpisi tisti, ki znižujejo ovire za vstop, hkrati pa omejujejo protikonkurenčno vedenje in vladajo v podjetjih, ki se približujejo monopolnemu statusu. Primeri takšnih bi bili predpisi, ki spodbujajo odprtokodne modele, ki se lahko izvajajo na strojni opremi za potrošnike, namesto lastniških rešitev v oblaku.

Če pustimo generativno umetno inteligenco ob strani, obstajajo tudi druge vrste, kot so sistemi, ki se uporabljajo v službi množičnega nadzora. Ker so te ranljive za nove vrste zlorab s strani vlad in drugih močnih subjektov, bi jih bilo treba regulirati. Mislim, da je novo sprejeti zakon o AI korak v pravo smer, vendar so izločitve za organe kazenskega pregona in organe za migracije veliko razočaranje in omogočajo distopične ravni avtomatiziranega državnega prekoračitve. Prav tako sem skeptičen glede tega, kako zakon upa, da se bodo ponudniki sistemov z visokim tveganjem preprosto samorazvrstili kot take. Spoštovanje posameznikovih pravic ne bi smelo biti opt-in.”

Kakšne koristi ima Evropa od sporazumov o prosti trgovini?

»S preprostim načelom konkurenčne prednosti. Če na primer proizvodnja nekega izdelka temelji na ekonomiji obsega, da bi bila konkurenčna, morda lahko domači trg EU podpira le eno tako podjetje. To bi vodilo v monopolizacijo trga, razen če bi potem lahko razširili trg, ki bi ga delili EU in druga prijazna gospodarstva. Glavni namen prostotrgovinskih sporazumov bi morala biti ena stvar, za katero so pokazali, da jo dejansko lahko dosežejo: povečanje blaginje vpletenih strani.

Nisem pa naiven glede tveganj, ki bi jih lahko ustvarili prostotrgovinski sporazumi zaradi prevelikega zanašanja na uvoz iz držav, ki bi se lahko izkazale za manj prijazne, kot se je sprva mislilo. Da bi kar najbolje izkoristili prostotrgovinske sporazume, bi si morali prizadevati, da bi bila EU samozadostna, če bi bilo potrebno, kot stranski učinek bi to pomenilo tudi domače konkurente na ključnih trgih, kar bi evropskim potrošnikom zagotovilo vedno izbiro dobavitelje za vsako blago ali storitev, ki jo želijo kupiti.

Poleg tega ne smemo dovoliti, da sporazumi o prosti trgovini spodkopavajo našo zakonodajo na področjih, kjer smo že vodilni v svetu, ali nas prisilijo k uvozu slabih zakonov, kot so zahteve glede intelektualne lastnine, podobne ACTA, v predlaganem TTIP. Dobro oblikovani prostotrgovinski sporazumi namesto tega omogočajo, da standardi EU zaščitijo tudi tiste, ki živijo zunaj držav članic.«

Veliko politikov govori o energetski diverzifikaciji. Kakšna je po vašem mnenju idealna rešitev?

»Oskrba z energijo je močno odvisna tako od geografskih kot gospodarskih dejavnikov. Moja domovina, Švedska, ima zelo ugodno geografijo, ki omogoča proizvodnjo velikih količin hidroelektrične energije. Ne vsaka država, zato menim, da bi morala biti edina potrebna pobuda za javno porabo nadaljnji razvoj energetskega omrežja EU, da bi tistim, ki smo blagoslovljeni z geografijo, omogočili, da drugim zagotovimo zeleno energijo. Takšne širitve na elektroenergetsko infrastrukturo bi omogočile tudi večji delež občasne zelene energije za posamezno državo, saj bi morebitne presežke lahko prodali na enotnem evropskem trgu, ki bo zaradi svoje velikosti seveda manj nagnjen k velikim nihanjem cen.

Tudi z bolj integriranim omrežjem bi še vedno potrebovali električno energijo osnovne obremenitve, in čeprav menim, da bi lahko veliko dosegli z urnim zaračunavanjem in tako imenovanimi »pametnimi omrežji« ter širitvijo črpalne hidroelektrarne, bi verjetno še vedno potrebujejo veliko jedrske energije. Jedrska energija je edina (večinoma) geografsko neodvisna energija brez ogljika, ki jo je mogoče razpošiljati, a ker je v preteklosti zahtevala velike državne subvencije, da bi ostala konkurenčna, je zmanjšanje teh subvencij na splošno zaželeno, vendar lahko vodi do zmanjšanja uporabe jedrske energije, kar je sprejemljivo le, dokler ne vodi do povečanja uporabe fosilnih goriv.

Pomembno je tudi, da nujno moramo zmanjšati svojo odvisnost od fosilnih goriv in verjamem, da je najučinkovitejši način za to z uporabo tržnih sil pri nalaganju finančnih stroškov za negativne zunanje učinke, ki jih predstavljajo emisije. V drugih državah bi to lahko dosegli z davkom na ogljik, vendar EU uporablja sistem omejitve in trgovanja. O kompromisih pristopov je mogoče razpravljati drugje, toda v našem trenutnem sistemu bi bila potrebna nadaljnja omejitev dodeljevanja ogljičnih dobropisov, da bi nadomestili emisije, ki so nastale med neučinkovitim oblikovanjem cen v 2010.

Kateri vam je ljubši in zakaj? Inovacija proti regulaciji?

“To je čudno vprašanje. Inovativnost, seveda. Vsi očitno mislijo, da podpirajo inovacije in da je regulacija, ki jo podpirajo, nujna, medtem ko je predlagana regulacija drugih vladna pretiranost.

Zdi se, na primer, da želi Consumer Choice Center veljati za močno protiregulativnemu, vendar podpirate tudi vlado, ki vsako leto podeli monopolne pravice milijonom podjetij v obliki 
intelektualna lastnina. Po mojem mnenju so patenti in avtorske pravice predpisi, ki postavljajo največje ovire za inovacije, in ostajajo večinoma nesporni. Ti koncepti so bili zasnovani pred več sto leti in so veljali za bistveno krajša časovna obdobja, od takrat pa sta kljub tempu tehnologije in kulture, ki se pospešujeta za red velikosti, njihov doseg in dolžina njihovih mandatov narasla do smešnih razsežnosti.

To seveda vključuje nesorazmerne izvršilne ukrepe, kot so tisti v Direktivi o avtorskih pravicah na enotnem digitalnem trgu, ki postavljajo na stran pravice državljanov in potrošnikov v korist iskanja rente velikih imetnikov pravic podjetij.

Vaše sodelovanje z ECR, »Potrošniški primer za intelektualno lastnino«, je nenavaden propagandni trik, ki izdaja, da ko so interesi potrošnikov in velikih podjetij v nasprotju, si ne stojite več na strani. 
s potrošnikom."

Kaj skrbi vaše volivce glede Evropske unije?

»Mislim, da se mnogim zdi EU zmedena in nepregledna, kar se mi zdi predvsem problem kompetentnega medijskega poročanja. Upam, da bom nadaljeval tradicijo Stranke Pirate zagotavljanja transparentnih in razumljivih informacij tako novinarjem kot državljanom.

Tisti, za katere upam, da jih predstavljam, so tisti, ki jih najbolj skrbi pravica do zasebnosti v svetu vse večjega množičnega nadzora in usmerjanje EU v smeri, ki ščiti njene državljane, namesto 
nadaljnje prispevanje k takemu nadzoru."

Se vam zdi pametno sprejeti več držav v Unijo?

»Dolgoročno, absolutno. Vendar je treba razmisliti o tem, kakšen bi bil njihov vpliv na evropsko politično ozračje in tudi na enotni trg. Če bi se ali morda kdaj Ukrajina pridružila EU, bi to pahnilo kmetijski trg z ustreznimi subvencijami v popolno zmedo, saj bi njihova izjemna sposobnost pridelave žita prehitela skoraj vse sedanje proizvajalce žita v EU.

Če bi se na primer pridružila Srbija, bi se lahko vpliv najbolj čutil v politični razsežnosti, saj bi se verjetno povezale s Poljsko in Madžarsko, kar bi poglobilo ideološki razkol, ki že nastaja. 
med državami članicami, razkol, ki je že ovira za učinkovito delovanje EU.

Če pa bi bilo takšne izzive mogoče premagati, menim, da bi bilo ljudem sedanjih držav članic in novih članov skupaj veliko bolje.«